Morje je polno skrivnosti in nerazrešenih ugank. Na njegovem morskem dnu ležijo potopljene starodavne ladje, nekatere pa ne tako starodavne – pozabite na zgodovinska plovila, kot je San Sebastián, potopljen leta 1583, ali galejo San Agustín leta 1540 – toda v tem članku vam bom povedal o ladji, natančneje o oceanski linijski ladji, katere zgodba se kosa z zgodbo slavnega Titanika. To je Republic , luksuzna oceanska linijska ladja, ki se je potopila leta 1909 in je niso nikoli dvignili z morskega dna.
Zdaj ga želi kapitan Martin Bayerle, ki ga je našel, ponovno rešiti, da bi dostopal do potopljenega bogastva. In pravim, da se želi vrniti, ker je že poskusil, čeprav mu ni uspelo, kar je privedlo do širjenja legende o prekletstvu republike oziroma ladji milijonarjev.
Dejstva in zanimivosti o republiškem čolnu
Naj vam povem nekaj zanimivih dejstev o tej ladji, ki jo je leta 1903 za linijo White Star zgradila ladjedelnica Harland and Wolff v Belfastu na Irskem.
To je bila prva ladja, ki je iz svoje radiotelegrafske opreme Marconi oddala signal za stisko CQD in rešila življenja 1.500 potnikov in 300 članov posadke. Signal CQD je bil signal za stisko, ki se je uporabljal v telegrafskih prenosih v začetku 20. stoletja. Pogosto se domneva, da pomeni »Hitro, stiska«, vendar je njegov pravi pomen pravzaprav »Kakovostno kopiranje«, splošna klicna koda, ki ji je bil dodan »D« za »stisko«.
V potopitvi ladje RMS Republic je umrlo le šest ljudi : trije člani posadke in trije turisti. Ladja je po trčenju s Florido, ki je utrpela manjšo škodo, ostala na površju še 39 ur. Potnike so najprej prepeljali na Florido, nato pa na White Star Line. Ta dvojna reševalna akcija ostaja največja, kar jih je bilo kdaj zabeleženih na morju.
Republika RMS, ladja milijonarjev
RMS Republic je bila Titanik svojega časa, tako zaradi svoje velikosti kot tudi zato, ker so njene kabine prevažale najbogatejše ljudi v Evropi in Ameriki, od tod tudi vzdevek "ladja milijonarjev" ali "ladja palač". Imela je kapaciteto 2.830 potnikov, ki so imeli na voljo dovolj prostora v dolžini 173,7 metra in širini 20,7 metra. Kabine so bile ločene, z 280 potniki v prvem razredu in 250 v drugem, vse veličastno okrašene.
Jedilnica, ki sprejme 200 ljudi, je bila dokončana v okrasnem gozdu in lepih tapiserijah, poleg knjižnice, kadilnice in salona. Glavna značilnost jedilnice je bila njena velika kupola.
Legenda republike
Ladja Republic se je potopila med plovbo med New Yorkom in Gibraltarjem, blizu Nantucketa v Massachusettsu. Legenda pravi, da so pred odhodom na krov naložili skrivnostni tovor – domnevno 150.000 zlatih kovancev, kar bi bilo takrat vredno bilijon dolarjev. Ko se je ladja začela potapljati, je kapitan ostal neomajno in ni dovolil, da bi tovor rešili. Uradne preiskave potopitve ni bilo nikoli.
Nekateri viri pravijo, da je bila v ladji tudi plačilna lista ameriške mornarice v višini 265.000 dolarjev (kar ustreza današnjim 50 ali 60 milijonom dolarjev), na tisoče dolarjev, namenjenih pomoči žrtvam potresa v Italiji, poleg pošiljke več sto tisoč srebrnih ingotov in več sto tisoč dolarjev osebnega nakita in drugih dragocenosti, ki so pripadale bogatim potnikom. Vendar pa je najbolj skrivnosten in politično občutljiv vidik to, ali je bilo ruskemu carju poslano zlato – natančneje pet ton čistih zlatih kovancev , tistih skrivnostnih kovancev, katerih prisotnost na krovu še ni potrjena.
Obsedenost lovca na zaklade: Martin Bayerle
V osemdesetih letih, leta 1980, je kapitan Martin Bayerle našel oceansko ladjo in jo poskušal rešiti, vendar je razočaran poskus privedel do njegove propadanja, od tam pa v zapor. Zdaj, leta 1981, je poskusil znova ... bomo videli, kaj se bo zgodilo, vsaj tokrat mu je pravice za snemanje uspelo prodati nizu National Geografic.
Martin Bayerle je zadnjih 25 let svojega življenja posvetil preučevanju in raziskovanju dogodkov, povezanih s potopom Republike, in o svoji raziskavi napisal knjigo, ki vključuje osnovne informacije o podobnih incidentih, sodobna časopisna poročila, teorije, študije uvoza in izvoza ter različne grafikone. Na kratko je obravnavano vprašanje, ki ga je poimenoval "zlate obveznosti" – torej kako je bilo zlato zavarovano in prepeljano. O tej zadevi so bile zaslišane vlade Združenih držav Amerike, Velike Britanije, Francije, Rusije, Španije in Švice.